Iz zakulisja: Ni lepšega, kot zgodaj zjutraj razgrajati po Idriji

Kdaj se v Idriji zgodi, da ob 5. uri zjutraj, ko je zunaj še tema, pogledaš skozi okno na ulico in vidiš nekaj razsvetljenih hiš? Seveda. Na praznik dela, 1. maj, ko se v teh hišah člani idrijske »plehmuske« pripravljajo na jutranjo budnico.

Foto: Marko Čuk

Budnica se sicer začne ob 6. uri zjutraj. Za nas godbenike pa se je pričela vsaj pol ure prej. Takrat smo se vsi, nekateri bolj, drugi manj naspani zbrali v prostorih »plehmuske«. Vsak je sestavil svoj inštrument, oblekel svojo uniformo, na glavo postavil kapo, na glasbilo ali roko pritrdil liro, ki mu bo med budnico služila kot stojalo za note, vzel knjižico s koračnicami in se odpravil pred šolo. Tam nas je v vrste postavil Boris, po domače Fori, in povedal, kateri marš bo letos otvoril budnico. Točno ob 6. uri se je pričel naš 5-urni pohod po Idriji in njeni okolici. V njem ni manjkalo dobre volje ter različnih zgodb in šal, sploh če si celo budnico stal in hodil za najbolj »resnimi« člani naše godbe.

Najprej smo tradicionalno zbudili del Idrije za gradom in se napotili proti Skirci, kjer nas je že čakal prvi postanek. Tam smo si po prvem strmem klancu, ki smo ga v tem dopoldnevu prehodili, nekateri z manj napori in hitreje kot drugi, okrepili moči s toplim čajem, kavo in nekaj prigrizki. Nato smo se odpravili naprej proti Rižem, kjer je sledila druga postojanka. Naša pot se je nadaljevala skozi Grapo, po glavni cesti do glavnega mestnega trga in nato proti avtobusni postaji. Tako smo do pol osme ure zjutraj že prebudili polovico Idrije. Kljub zgodnjim uram, ki niso ravno prijazne za igranje smo si prizadevali igrati kar se da naglas, razen na mestih, ko je v notah pisalo piano, saj ni nič boljšega kot zgodaj zjutraj razgrajati po speči Idriji.

Na avtobusni postaji nas je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal do psihiatrične bolnice, kjer smo zaigrali dve koračnici in se nato napotili do Grilčeve ulice. Po strmem klancu navzdol smo brez večjih težav odkorakali do naslednjega postanka, kjer smo spet okrepili svoje moči ter se odpravili zbuditi še drug konec Idrije, Likar'co.

Od Likar'ce pa smo kar po glavni cesti odšli do doma za ostarele v Idriji. Korakali smo po desnem delu ceste, mimo nas pa so vozili avti. V domu upokojencev smo zaigrali še našim najstarejšim občanom, od tam pa smo se z avtobusom odpravili proti Spodnji Idriji. Med potjo smo se ustavili še v drugem domu upokojencev na Marofu.

Sledilo je še »bujenje« Spodnje Idrije ob 11. uri. Tam so nas ljudje že nestrpno čakali na ulicah, čeprav smo jim naročili, naj gredo spat, da jih bomo lahko zbudili. Obiskali smo še Kendov dvorec in zopet kar po glavnih ulicah odkorakali skozi Spodnjo Idrijo.

Za konec budnice pa smo se vrnili v Idrijo in jo zaključili z zadnjimi tremi koračnicami, ki smo jih odigrali na Prejnuti. S tem se je naš pohod, ki je štel približno 12 000 korakov, zaključil.

Utrujeni, a zadovoljni, ker smo zopet speljali celotno budnico brez zapletov, smo se vrnili v prostore našega društva, pospravili glasbila in se odpravili domov na zaslužen počitek.