ZGODOVINA

Začetki godbe

Idrijska godba ima dolgo in pestro zgodovino.  Janko Trošt, ki se je poglobil v različne vire, ugotavlja, da je godba začela delovati leta 1665. Žal vira ni navedel, njegovi zapiski pa so se tekom desetletij izgubili.

Prvi dokumentiran podatek o idrijskih godbenikih najdemo kje drugje kot pri našem kranjskem polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju, ki v 8. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689) poroča o slavju, ki se je vršilo v Idriji ob počastitvi zmage habsburških čet nad osmanskimi Turki pri Budimu. 

Slava vojvodine Kranjske

Rudarska godba leta 1884.
Foto: Mestni muzej Idrija

V času stare Avstrije​

Čeprav je bila godba večino časa rudniška, se njeno delovanje nikakor ni omejevalo na področje Idrije, temveč je svojo prepoznavnost kmalu ponesla tudi preko idrijskih hribov. Tako so idrijski muzikanti nastopili v Postojnski jami 11. marca 1857, ko sta jo obiskala tedanji avstrijski cesar Franc Jožef in njegova žena cesarica Elizabeta, ki sta se vračala s poti po Italiji.

Sloves, ki si ga je do sredine 19. stoletja ustvarila godba, je idrijskim muzikantom prinesel vabila za nastope izven domačega mesta, na drugi strani pa je ta sloves privabljal druga glasbena združenja v naše rudarsko mesto. Člani godbe in meščani Idrije nasploh so se tako razveselili obiska moškega pevskega zbora ljubljanske Filharmonične družbe, ki se je odzval vabilu in se udeležil slavja ob prazniku na dan sv. Ahaca 22. junija 1863.

  

Brez nastopa rudarske godbe si v preteklosti v Idriji ni bilo moč predstavljati večjega praznika ali slavja. Tako je bilo tudi leta 1880, ko so Idrijčani ob prazniku sv. Ahaca praznovali 300-letnico dokončnega podržavljenja Rudnika. Ob tej priložnosti je bilo v mestu tri dni (21.–23. junij) veliko praznovanje, ki so se ga udeležili tudi predstavniki državne in deželne oblasti. 

Proti koncu 19. stoletja so se začeli nad rudarsko godbo zbirati temni oblaki in prihodnost je postajala vse bolj negotova. Za krajši čas je leta 1886 prišlo do razpada godbe, resnejši problemi pa so nastali na začetku 20. stoletja. Notranja nesoglasja in negotovo financiranje so leta 1903 povzročili razpad rudarske godbe

Po razpustitvi rudniške godbe so v okviru socialdemokratskega gibanja 23. avgusta 1903 ustanovili Delavsko godbeno društvo ''Naprej''. Delo društva, ki je bilo sprto z vodstvom Rudnika, ni bilo lahko, saj mu je rudnik nagajal skoraj na vsakem koraku. Za procesijo ob dnevu sv. Ahaca ni hotel naročiti idrijske godbe in tudi ni pristal, da bi igrala na rudarski veselici na »Zemlji«.  Društvo je uspešno delovalo do prve svetovne vojne. 

Med prvo in drugo svetovno vojno

Med prvo svetovno vojno je delovanje društva iz razumljivih razlogov zamrlo. Nato je leta 1920 prišlo do hujših osebnih nesoglasij znotraj društva. Neposredni povod, da so nekateri člani izstopili, je bil spor zaradi sodelovanja pri cerkvenih slovesnostih. Ker so tega leta odpovedali udeležbo pri velikonočni procesiji, je nekaj članov protestno izstopilo in pri Katoliški delavski družbi ustanovilo Katoliško godbeno društvo, ki je kmalu začelo javno nastopati. Staro godbeno društvo je v okrnjeni sestavi delovalo še naprej.  Leta 1927 so fašisti ukinili obe godbeni društvi.

 

V novoustanovljeno režimsko sindikalno organizacijo Dopolavoro se je zaradi bojazni pred brezposelnostjo in posledično lakote v družini preselila večina godcev nekdanjih društev. Igrali so na vojaških paradah, državnih in cerkvenih praznikih, prirejali pa so tudi izlete v okoliške kraje, kjer so z glasbo popestrili druženje. Tradicionalno so koncertirali na trgu pred cerkvijo sv. Barbare.

Godba je v času italijanske okupacije ohranila visoko kakovost in je na tekmovanju v Pulju zasedla drugo mesto.

Na začetku druge svetovne vojne je bila godba ponovno razpuščena, saj so bili godbeniki kot vojaški obvezniki vpoklicani v razne rodove italijanske vojske. Večino inštrumentov si je prisvojila italijanska armada, nekaj pa se jih je ohranilo do današnjih dni. Med drugo svetovno vojno so se nekateri idrijski godci zbrali pri godbi IX. korpusa, s katero so nastopali po številnih mitingih, nekaj pa jih je žal padlo v bojih s sovražnikom. Godba IX. korpusa je nastopila tudi v Idriji, in sicer takoj po osvoboditvi, ko se je začelo novo, najplodnejše obdobje v zgodovini idrijske rudarske godbe.

Godba v okviru organizacije Dopolavoro
Foto: Mestni muzej Idrija

Godbeniki leta 1975
Fotografijo hrani: Albin Čibej

Po vojni

Godbeniki, ki jih je druga svetovna vojna raztepla daleč po svetu, so se počasi vračali domov, tisti, ki so že bili doma, pa niso čakali križem rok. Z vso požrtvovalnostjo so se lotili dela. Težave so se zdele skoraj nepremostljive, saj ni bilo niti inštrumentov niti notnega materiala. Iskali in nabirali so inštrumente po hišah in šolah, nekaj so jih našli celo v Ljubljani.

Jože Klemenčič (1903–1964) je že leta 1945 z vso vnemo zbral godbenike in inštrumente ter takoj pričel z vajami; zaživela je tudi mladinska godba, ki je obstajala do leta 1951, ko se je združila s starejšo (sindikalno) godbo. 

Stari godbeniki so od vsega začetka močno pritiskali za ustanovitev glasbene šole, ki je ponovno zaživela leta 1946. Njen prvi ravnatelj je postal Jože Klemenčič in jo uspešno vodil do svoje smrti. V prvih povojnih letih jih je redno pestilo pomanjkanje inštrumentov.

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja so se za godbo začele velike težave, v prvi vrsti finančne. Padanje cene živega srebra na svetovnih trgih je najprej povzročilo delno zaustavitev izkopavanja v Rudniku živega srebra, nakar je bil sprejet sklep o postopnem zapiranju rudnika, kar je za godbo pod Kandučevim vodstvom pomenilo konec finančne pomoči (1976). Finančne težave so se vlekle več kot petindvajset let in nadaljnje delovanje orkestra je iz leta v leto viselo na nitki. Godbeniki so večkrat zaprosili za finančno pomoč, odziv domačih podjetij, lokalne skupnosti in prebivalcev pa je bil ravno tolikšen, da je bilo mogoče pokriti najnujnejše stroške za delovanje godbe.

Godba danes

Konec 80. let je orkester, utrujen od nenehnih prošenj za finančna sredstva, za nekaj mesecev prenehal delovati. Takratni kapelnik Julijan Vidmar je po petih letih vodenja idrijske godbe odstopil jeseni 1990, njegovo mesto pa je zatem prevzel Miroslav Matić (1991–1997). Novo upanje je prinesel podpis Dogovora o finančnem sodelovanju Rudnika živega srebra, Občine Idrija in Pihalnega orkestra rudarjev Idrija, do katerega je prišlo v februarju 1995, vendar je tudi ta do leta 1999 propadel. Leta 1997 se je v skladu z novo društveno zakonodajo Pihalni orkester rudarjev Idrija preimenoval v Godbeno društvo rudarjev Idrija.

Podpis generalnega sponzorstva s strani korporacije Hidria za obdobja 2002–2007, 2008–2012 in 2013–2017 je omogočil hiter razvoj godbe in njeno spreminjanje v simfonični sestav pod vodstvom dirigenta Domna Prezlja, ki idrijsko »pleh bando« vodi od leta 2001.

Po zagotovitvi finančne podpore v letu 2002 s strani korporacije Hidria (generalni pokrovitelj) in Občine Idrija so se godbeniki lahko v celoti posvetili rednim vajam in nastopom. 

V letu 2007 so godbeniki med drugim sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma o naši najstarejši godbi, ki je bil prvič predvajan leto pozneje (2008) v sklopu Kulturnega in umetniškega programa TV Slovenija.

Leta 2013 je bilo Godbeno društvo rudarjev Idrija vpisano v Register žive kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, kar je še eno od priznanj idrijskim godbenikom.

Za prihodnost idrijske godbe se ni bati. Marsikateri bi morda tej trditvi ugovarjal, češ da je samo v zgodovini dovolj primerov, ko je godba visela na robu prepada in propada. Če pa človek podrobneje pregleda 350 prehojenih let, vidi, da idrijska rudarska godba ni nikoli propadla – je le zaspala in se zatem vedno zbudila še močnejša. Glasba je namreč preveč vpeta v idrijskega človeka, da bi kar tako utihnila.

Priprave v Kortah 2014
Foto: Anja Velikonja

Povzeto po članku:
Hvala, Dejan. Viler, Darko. "Zgodovina". 350 godbenega društva rudarjev Idrija. Ur. Tina Benčina. Idrija: Godbeno društo rudarjev Idrija, 2015. str. 17-33