Iz zakulisja: »Tihu, banda. Na udr grima!«
Vtisi mladega godbenika #1
Plakati po celi Idriji, »Cun«, ki s svojim mini kamionom naokoli vozi oder, kup ljudi v nedeljo pred telovadnico nekdanje realke! Samo nekaj se lahko pripravlja: nastop Godbenega društva Rudarjev Idrija. Ker pa nočem opisovati vsega dogajanja po Idriji in Spodnji Idriji v soboto od 10. ure zjutraj (ali pa kar od polnoči, če štejemo tiste godbenike, ki so odšli po koncertu »pr' Far« na kakšen »kozarček rujnega« in v gostilni povsem po pomoti in nevede ostali nekoliko dlje, kot so mislili), vam bi rad najprej predstavil, kako izgleda dogajanje v preoblačilnici nekje 15 minut pred začetkom koncerta.
Stopiš skozi vrata. Okoli sebe zagledaš mnogo ljudi, nakar te zaslepi močna luč. Pravkar si stopil iz zatemnjenega WC-ja, kjer si se še zadnjič olajšal, da ti ne bi bilo treba pretrpeti vsega koncerta. Začneš se pogovarjati z godbeniki okoli sebe in izgubiš občutek za čas. Nato pa se zresniš, saj Tomaž Vencelj na ves glas zavpije: »Tihu, banda!« Zaslišiš ploskanje občinstva. Ploskajo, ploskajo! V istem momentu se ozreš h klarinetom, ki se ne morejo dogovoriti, kdo bo prvi stopil na oder. Odideš pred občinstvo mimo Andreja, ki želi iti med zadnjimi, mimo Domna, ki čaka na svoj trenutek, mimo Kane Matsui, ki je ravnokar prišla iz garderobe.
Prideš na oder in pogledaš občinstvo. Nekaj jih poznaš, a jih ne gledaš, ker se bojiš, da te bodo spravili v smeh. Večino jih poznaš le bežno in sam pri sebi ugotavljaš, kje živijo, kdo so ter se poskušaš spomniti imena vseh njegovih/njenih sorodnikov do 12. kolena. Nekaterih sploh ne poznaš in se za njih sploh ne zmeniš. Nato pa prideta na oder povezovalka ter igralec iz filma Vojna zvezd, ki je po mamini strani Idrijčan. Tretjina godbenikov ju pozorno posluša, tretjina nima pojma, kdo je, tretjina še vedno išče note v svoji mapi, prepričani, da so jih dali pred koncertom na začetek mape, zdaj pa jih nikjer več ni. Po uvodu pride na oder Domen. Ponosen, ker nam je vnovič uspelo naštudirati par zahtevnih skladb, vendar pa tudi malo zaskrbljen, ker ve, da brez kakšne »fouš« note pač ne bo šlo. Nato dvigne roke, vsi godbeniki ponesejo instrumente k ustom, razen enega ali dveh, ki zaradi različnih motenj to pozabita storiti. Nato Domen odšteje in koncert se prične.
Tako nekako izgleda začetek skoraj vsakega koncerta. Edini del, ki se ga nikoli ne vadi, je prav zaradi tega verjetno najboljši ter najbolj poseben. Vse resnejše zadeve pridejo takoj po odmahu dirigenta. Vse, za kar se je dobrih 60 ljudi pripravljalo 3 mesece in pol, se bo pokazalo v naslednjih dveh urah. In dejansko se! In iz meni povsem neznanih razlogov zaigramo dobro! Vse skladbe, tako vodilna tema iz filma Vojna zvezd kot tudi Simfonična uvertura ter Ciganska svatba, so zaigrane tako, kot mora biti. Po nekaj skladbah se nam prav vsako leto pridruži kakšen gost oz. gostja. Letos je to bila Kana Matsui, koncertna mojstrica pri Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Pridružila se nam je pri Ciganskih napevih, pri variaciji na opero Carmen in temi iz filma Schindlerjev seznam. Za konec je zaigrala še Čardaš, eno bolj znanih solističnih skladb za violino. Po rednem delu pa sledijo še tako imenovani »bisi«. Ko sem bil še majhen, mi je mati vedno rekla, da bomo še eno slišali le, če bomo dovolj močno ploskali. Takrat sem ploskal na vso moč, danes si želim, da drugi tega ne bi počeli … . Pa kakorkoli, odigramo še tri marše in koncerta je konec. Ne pa tudi dogajanja na odru. Spet opazuješ, kako se Domen ne more odločiti, ali naj Kani nekaj pove naglas ali na uho, opazuješ, kako si pred občinstvom nekaj godbenikov, ki so za to zadolženi, ter dirigent, violinistka in povezovalka delijo rožice ter poljube. Občinstvo se na to odziva na različne načine. Večina se nasmehne, predvsem otroci pa si pokrivajo oči zaradi skrajne neprimernosti njihovih dejanj. Nato pihalni orkester odide, v dvorani pa se začne živžav. Predvsem starejše gospe namreč na poti ven zelo rade srečajo prijateljico ali dve, ki jih niso videle že vsaj pol leta in nato s skupnimi močmi opišejo vse dogajanje v Idriji zadnjih nekaj mesecev. In tako mine še en koncert Godbenega društva Rudarjev Idrija.
Zadnje dejanje večera je pospravljanje dvorane in odhod na prijateljsko druženje v prostore GDRI, po domače povedano na žur. Vse je šlo skozi tako kot vedno. Vse se je dobro končalo, vse je dobilo svoj epilog. Pa četudi je bil to le eden od mnogih koncertov, si ga bo sleherni godbenik zapomnil, tako ali drugače. In prav je tako!
C. S. Foto: Špela Bratuš