IDRIJSKA GODBA: 360 let
glasbe, tovarištva in tradicije
Urbana razstava Mestnega muzeja Idrija in
Godbenega društva rudarjev Idrija
OD RUDNIŠKEGA PATRONATA DO POKROVITELJSTVA KORPORACIJE HIDRIA
Godbeniki pred osnovno šolo v Idriji, 1. maj 1975
Spredaj (z leve proti desni): Danijel Brus, Marko Mrak, Stojan Vončina, Stanko Kovačič, Drago Bogataj
Prva vrsta: dirigent Drago Kanduč, Ivan Rijavec, Viktor Vidmar, Cveto Koder, Danilo Brus, Franc Gantar, Matjaž Furlan, Robert Lapajne, Renato Čibej, Tomaž Furlan, Franc Kenda, Albin Čibej, Marijan Kogej, Mirko Zelenc
Druga vrsta: Ivan Leoni, Franc Kanduč, Ivan Tušar, Dušan Bizjak, Igor Ogrič, Jože Strnad, Marjan Alič, Zdravko Čibej, Ludvik Čibej
Tretja vrsta: Ivan Jurjavčič, Franc Erjavec, Franc Grošelj, Franc Tušar, Anton Kašpirc, Marjan Kovač, Ivan Eržen, Franc Makselj, Ivan Cah, Peter Grošelj, Zdravko Vidmar, Julijan Vidmar
Splošno
Resne težave v delovanju pihalne godbe so se začele leta 1964. Problem je bilo neobiskovanje vaj predvsem zaradi različnih izmen godbenikov, zaposlenih pri Rudniku, pa tudi zaradi neresnosti nekaterih članov. Tudi vpis v glasbeno šolo je bil iz leta v leto manjši, kar je ogrožalo priliv novih članov v prihodnosti. Vodstvo si je vsemu navkljub prizadevalo čimbolj dvigniti nivo glasbenega znanja.
Največjo prelomnico je pomenilo prenehanje financiranja godbe s strani Rudnika leta 1976. To je bilo posledica krize, v kateri se je znašlo podjetje po padcu cene živega srebra na svetovnem trgu. Od 44 članov jih je bilo le še 15 zaposlenih pri Rudniku, godba pa je nastopala na številnih prireditvah, ki niso bile samo rudniškega značaja. Njeno financiranje je najprej prevzela Kulturna skupnost Idrija, leta 1980 pa Zveza kulturnih organizacij Občine Idrija. Krajevna skupnost Idrija je godbenikom v tem letu kupila nove uniforme. Pri zagotavljanju sredstev za obstoj so v 80. in 90. letih 20. stoletja pomagali še Občina Idrija, Krajevna skupnost Idrija, Iskra Rotomatika, SGP Zidgrad Idrija, Kolektor Idrija, različne ustanove, zasebna podjetja ter posamezniki. Leta 1995 je bil sklenjen nov dogovor o sodelovanju med orkestrom, občino in rudnikom.
Pihalni orkester rudarjev s kapelnikom Dragom Kandučem na dvorišču gradu Gewerkenegg leta 1980
Dirigent Drago Kanduč. Prva vrsta (z leve proti desni): Mirko Zelenc, Neva Rupnik, Marijan Kogej, Albin Čibej, Ivan Jurjavčič, Franc Kenda, Franc Gantar, Danilo Brus
Druga vrsta: Ludvik Čibej, Igor Ogrič, Marjan Alič, Jože Strnad, Dušan Bizjak, Renato Leoni, Ciril Likar, Anton Kašpirc, David (Darko) Ogrič, Renato Čibej, Ivan Čibej
Tretja vrsta: Franc Tušar, Franc Kanduč, Ivan Tušar, Franc Makselj, Iztok Seljak, Ivan Cah, Zdravko Vidmar.
Četrta vrsta: Mirko Pajer, Stanko Kovačič, Danijel Brus, Stojan Vončina, Zoran Kanduč
Godba na avtobusni postaji v Idriji, 1. maj 1993
Naslednja velika prelomnica je bil prevzem generalnega pokroviteljstva s strani tedanjega Holdinga Hidria leta 2002. Skupaj z zavzetimi mladimi člani in finančno pomočjo Občine Idrija po letu 2003 je društvo prebrodilo krizo in začelo s sistematičnim delom, predvsem s povezovanjem z Glasbeno šolo Idrija in finančno pomočjo mladim glasbenikom pri nadaljevanju šolanja.
Predsednik društva Tomaž Vencelj pri podpisu pogodbe s Holdingom Hidria, 4. julij 2002
Zanimivo
Na občnem zboru leta 1964 so izpostavili problematiko napredovanja godbenikov, ki so dlje časa delali v jami, saj je po težkem delu »napor prihajati k vajam in izrabljati svoja pljuča«.
Godbeniki se leta 1966 niso mogli pritoževati zaradi mrzlih prostorov za vaje pozimi na gradu Gewerkenegg, saj so že junija naročili 13,56 m3 hlodovine za potrebe ogrevanja.
Če je kateri od godbenikov na poti na gostovanje v Italijo pozabil doma pasaport (potni list), so kar med igranjem marširali čez mejo. Avtobus pa je peljal prazen za njimi. Tako so se izognili pregledu carinikov.
Osebno
Idrijčan Cveto Koder se rad spominja igranja koračnic ob dveh otvoritvah rudniških rotacijskih peči v 60. letih 20. stoletja in svečanih parad ob Dnevu rudarjev 3. julija s tovariškim druženjem v Mejci, kjer so vsi dobili liter vina in klobaso. Za študenta ni bil zanemarljiv honorar RŽS ob koncu meseca, ki ga je razdeljeval Ludvik Čibej in je bil odvisen od števila obiskanih vaj ter igranj na pogrebih.
Zoran Kanduč, sin dirigenta Draga Kanduča, je pri 15 letih (ok. leta 1977) nepričakovano odkril svojo strast do igranja tolkal. Pred enim od koncertov godbe v idrijski Rudniški dvorani je za še zagrnjenimi zavesami slišal, kako se je Stanko Kovačič - Fish st. ogreval na bateriji (komplet različnih bobnov in činel). Zoran se je po komaj dveh mesecih igranja na mali boben kot samouk pridružil godbi. Takrat je činele igral Dani Brus, veliki boben pa Stojan Vončina - Pleh, sicer pevec v skupini Hg. To je bila tedaj (in še dolgo potem) celotna ritem sekcija idrijske godbe.
